Pisarije

Zdi se navaden dan. Sedim ob skromno obljudeni ulici nekega predmestja. Lepo je, ko se čas ustavi. Ko si to dovolim.
Opazujem mimoidoče. To vselej rada počnem, ob tem me vedno znova navdihujeta raznolikost in zanimivost ljudi. Kot bi se mimo gibale neštete zgodbe na dveh nogah. V nobenih od njihovih čevljev ne hodim, a nekateri odražajo skoraj otipljivo razpoloženje. Eni hiteči, drugi zaskrbljeni, tretji pomembni, kakšen je videti lahkoten, dva sta očitno zaljubljena, eni so nasmejani, spet drugim uhaja iz obraza ranljivost in osamljenost…

V enem težkih obdobij mojega življenja mi je v knjižnici pod roke prišla knjiga Williama Glasserja
Teorija kontrole. Nekaj stavkov je še posebej sijalo. Spoštovani gospod mi je v njej povedal, da
nisem žalostna, ampak žalostujem…, da nisem depresivna, ampak depresiram… S čisto
preprostimi besedami mi je odprl pot do spoznanja: da imam Moč. Da karkoli se že dogaja v meni
ali okoli mene, vsakič sproti čisto in samo jaz izbiram svoj odziv. Spomnil me je, da nisem žrtev…

Vse se spreminja. Vseskozi.
Četudi se včasih zdi, da svet hiti in spet drugič, da stoji na mestu.
In včasih se zdi, da plujemo vsak v svojem čolnu.
A smo v resnici vkrcani na enega samega.
Ali nosi ime Titanik ali Ladja Sijočih, morda sploh še ni odločeno…
Morda smo krmarji sami, morda že imamo vse potrebno Znanje, morda so naše Moči mogočnejše od neviht…
Morda jih bomo, če si drznemo, začutili… se vanje Prebudili… jih prinesli iz spomina preteklosti ali se jih spomnili iz prihodnosti…
A to niti ni pomembno.
Bolj šteje vsakokraten Tukaj in Zdaj.

Meni se zdi, da to pa je Novica!
Da Metin čas izhaja že dvajseto leto in da tokrat nosi častitljivo zaporedno številko 200.

Tako kot za vse male in velike stvari v Življenju, so najprej obstajale Sanje. Želja.
Ki dobi krila šele, ko jo prepoznaš in ko Vesolju rečeš: JA!

Je čas za oddahniti se…

Od datumov in ure…
Od vse tehnične torture…
Od načrtovanj in od vsehsort skrbi…
Od napornih predvidevanj in neizpolnjenih želja…
Od vsiljene majhnosti…
Od zgodb, ki so prazne…
Od vseh strahov in vsakega nemira…
Od podatkov, ki so nepomembni…
Od početja, ki je nepotrebno…
Od preveč in premalo… in od vsega, kar je ostalo…
Od visokih letanj in nizkih padcev…
Od pričakovanj, razpredanj in pametovanj… In od govorjenja “tjavendan”…

Menda postajajo vse bolj vsakodnevna téma… In se sprašujem…

Koliko stane Prijaznost? Preprost “dober dan” mimoidočim, nasmeh neznancu, v zgornje nadstropje prinešena drva starejši sosedi, očiščeno parkirišče, spuščanje avtov v koloni, prepuščanje vrste v trgovini, ko se nekomu res mudi…, topla beseda človeku v stiski, objem podpore, poslušanje brez pametovanja….
Koliko stane Potrpežljivost? Do sebe in drugih…

Nismo sami na tem svetu. Razmere nas naravnost prosijo, da to spoznamo. Da se zavemo. Da se vsak dan vsaj za trenutek ustavimo, “stopimo na lestev” in preverimo, ali še vedno želimo potovati v zastavljeno smer in na izbran način…

“V sebi čutim, da je vse bolj pomembno, da se vsak v sebi zavedamo, da je vsa potrebna Modrost in vsa potrebna Moč… vselej V NAS. Da pravi odgovori sproti klijejo V NAS. Da v resnici ni nič prav in nič narobe, če smo le zavestno prisotni in v svoje odločitve aktivno vključimo notranji Glas, ki vselej VÉ…”

Življenje sâmo ne potrebuje besed. In Življenje se živi ZDAJ, ne POTEM. In za živeti sproti je potrebno kar najmanj navlake.
In… Vsakokrat šteje resnično delovanje, ne zgolj modrovanje…