Razpete v času, prostoru in vlogah. Hitimo. Ustrezamo. Se razdajamo. Nosimo polne vrečke, se upogibamo pod težo pritiskov z mnogih strani. Služba, otroci, mož. Pričakovanja, ki se največkrat zdijo zunanja, kmalu postanejo naša lastna. In ko nazadnje že popolnoma verjamemo, da smo dolžne in primorane vsa bremena prevzeti nase, nas morda začne zbujati nekaj od znotraj. Nekaj, kar kliče po drugačni pozornosti.

In če si vzamemo trenutek in se globoko zazremo v notranjost svojih vrednot, potreb in želja potem bi bila ta slika nemara precej drugačna. Vloga, ki bi si jo dodelile same brez kakšnih močnih smernic družbe, bi bila zagotovo mnogo bolj na strani materinstva, topline, urejanja doma, povezanosti z naravo.” Bila bi bolj podobna vlogi naših babic in prababic. V harmoniji s sabo, z družino, s skupnostjo.

Toda, biti žrtev je nesmisel! Biti bojevnica pa je včasih utrujajoče. Prava modrost leži v prepoznanju in uporabi prvinske notranje moči, ki nam je kot ženskam položena v zibelko. Morda res ne moremo spremeniti celotnega sveta naenkrat, zagotovo pa lahko drobne korake naredimo zase in za svoje najbližje. Zavedanje, da smo preživele že marsikaj, videle marsikaj, se odrekle marsičemu, bile priča marsičemu, naj se iz trenutka v trenutek spreminja v Moč, v svetlobo in v vedenje, da nismo na tej Zemlji kar tako. Da naša vloga ni nepomembna, da smo morda res le droben košček v mozaiku Življenja, pa vendar še kako pomemben del zgodbe, ki se je od nekdaj pisala, ki se še vedno piše in ki se bo pisala tudi takrat, ko nas že davno ne bo več. In zdi se, da je prav skrajni čas, da vsaka svojemu koščku pripišemo VREDNOST, resnično veliko vrednost! čŒasa je dovolj, le posvetimo ga pravim stvarem!

Prava Moč izhaja iz zavedanja vsakega trenutka, da se doživljamo kot bitje, zaradi katerega je svet pravzaprav že drugače lep. Z radostjo in toplino prepleten odnos do svojih otrok, z iskrenostjo vzdrževana prijateljstva, s sočutjem obiskani znanci, s toplo besedo do vrat pospremljeni gostje, z iskrivim veseljem razširjene dobre vesti. Znamo poslušati, znamo darovati, znamo umirjati, znamo biti hčere, mame, žene, gospodinje, prijateljice, babice.

Naj bo naša drža vzravnana in pokončna zaradi notranjega ponosa na občutek lastne vrednosti in ne zaradi krčevite pripravljenosti na boj. Naj ves čas žarimo mir iz notranje ubranosti in ne le ob trenutkih pobega iz vsakdanjosti. Naj naša koža ne sije zaradi lepotilnih sredstev, ampak zaradi notranje radosti.

Podpirajmo druga drugo na poti prihajanja nazaj k sebi, Domov. In znova in znova se veselimo življenja, iz katerega smo nastale in katerega imamo dar in priložnost porajati tudi naprej! V vsej polnosti, veličini in dovršenosti.

Meta Palčič