Menda postajajo vse bolj vsakodnevna téma… In se sprašujem…
Koliko stane Prijaznost? Preprost “dober dan” mimoidočim, nasmeh neznancu, v zgornje nadstropje prinešena drva starejši sosedi, očiščeno parkirišče, spuščanje avtov v koloni, prepuščanje vrste v trgovini, ko se nekomu res mudi…, topla beseda človeku v stiski, objem podpore, poslušanje brez pametovanja….
Koliko stane Potrpežljivost? Do sebe in drugih…
Koliko stane Pogum?
Pa Ljubezen? Zaupanje? Skrbnost? Toplina?
Koliko stane Igrivost? Spontanost?
Kakšna je cena Iskrenosti? Koliko bi odšteli za Jasnost?
Koliko stane Spoštovanje? In koliko Poštenje?
Naj se cene gibljejo še tako visoko v nebo… Vse tisto, kar v resnici šteje, je Neprecenljivo.
V kolektivni drami, za povrh ujeti še vsak v svojo, se nam hitro zgodi, da od dreves ne vidimo gozda. A mi smo drevesa in smo gozd. Smo vsak svoj in smo skupnost.
Vsak od nas ima kaj dati!
Res se ne zavedamo, kako brezmejno smo bogati!
Čutim Hvaležnost za čisto vsako Lučko, s katero sem obsijana in obenem karseda sprejemam raznolikost človeške druščine…
Cenim pa Ljudi, ki jim je mar. Ki ne vidijo le sebe. Ki ne gledajo v ekrane… Ki vedô, da so lahko še boljši in zato vsak dan sproti odidejo iz cone udobja. Ki dajejo vse od sebe, a ne gredo čez sebe… Ki brez misli na povračilo dajejo, a ne žrtvujejo… Dajejo bodisi svoj čas, svoje znanje, svoje sposobnosti, svojo Voljo, svoje Srce…
Cenim tiste, ki s svojo Duhovitostjo razvedrujejo sive oblake nad glavami ljudi, ujetih v nesrečnost neresničnosti…
Cenim ljudi, katerih besede nekaj povedô. Ali pa iz njih govori Tišina, da se mi lahko uzremo v lasten odsev.
Cenim tiste, ki si upajo. Ki vedô, kaj hočejo in vedô tudi, česa nočejo.
Cenim tiste, ki z dejanji podkrepijo povedano, obljubljeno, nasanjano…
Cenim neustrašne, ker vedô, da se nimajo česa bati, saj pravih vrednosti ne morejo izgubiti…
Cenim tiste, ki so Jasni in Odločni, a ne trdi in nepremakljivi. Ker jih je Življenje naučilo, da je v Mehkobi velika Moč.
Cenim Vztrajne. Ki preizkušnjam navkljub – ali pa prav zaradi njih – Zmorejo… Ki stojijo za svojo Resnico. Njihovi cilji niso usmerjeni zgolj navzven, taki odkrivajo nova polja notranjih razsežnosti in zmožnosti. Ti imajo ponavadi pod nogami največ različnih polen. In seveda le redko podporo…
Neizmerno, najbrž najbolj od vseh, pa Cenim ljudi, ki so Pristni. Neprogramirano prvinski. V svoji popolni nepopolnosti Celoviti. Svoji. Drugačni. Tiste, ki sredi kaosa vedô, da je njihova Bit Stabilna, Varna in Nedotakljiva. In so zanjo pripravljeni tudi umreti.
Taki so Luč.
In so vedno Človek do Ljudi.
V opazovanju večnega plesa med Svetlobo in Temo bom raznim razočaranjem navkljub še vedno in vselej, četudi se zdi naivno…verjela.. da v sebi vsi, prav vsi, nosimo LUČ.
In ta Luč nima nobene oznake s ceno.
Meta Palčič
