
BISERI
Zdi se navaden dan. Sedim ob skromno obljudeni ulici nekega predmestja. Lepo je, ko se čas ustavi. Ko si to dovolim.
Opazujem mimoidoče. To vselej rada počnem, ob tem me vedno znova navdihujeta raznolikost in zanimivost ljudi. Kot bi se mimo gibale neštete zgodbe na dveh nogah. V nobenih od njihovih čevljev ne hodim, a nekateri odražajo skoraj otipljivo razpoloženje. Eni hiteči, drugi zaskrbljeni, tretji pomembni, kakšen je videti lahkoten, dva sta očitno zaljubljena, eni so nasmejani, spet drugim uhaja iz obraza ranljivost in osamljenost…