Vse se spreminja. Vseskozi.
Četudi se včasih zdi, da svet hiti in spet drugič, da stoji na mestu.
In včasih se zdi, da plujemo vsak v svojem čolnu.
A smo v resnici vkrcani na enega samega.
Ali nosi ime Titanik ali Ladja Sijočih, morda sploh še ni odločeno…
Morda smo krmarji sami, morda že imamo vse potrebno Znanje, morda so naše Moči mogočnejše od neviht…
Morda jih bomo, če si drznemo, začutili… se vanje Prebudili… jih prinesli iz spomina preteklosti ali se jih spomnili iz prihodnosti…
A to niti ni pomembno.
Bolj šteje vsakokraten Tukaj in Zdaj.
Kajti vse, prav vse, celotno vesolje, ima začetek v našem dozdevno malem sebstvu. Mikro se odslikava v makro, vsaka naša zavestna odločitev povzroči val…in ta val potuje… in vpliva na potovanje naše ladje…
Zato je vredno, zavoljo Kompasa Luči, karseda sproti zaznavati, opazovati, prečiščevati in usmerjati svoje misli, besede in dejanja… Priložnosti so Brezmejne..
Da ko v svetu uzremo krivice, napade, zlorabe… ne sodimo, ne napletamo, ne izbiramo strani, se ne zgražamo…ampak globoko vdihnemo in raje iz Notranjega Miru pošljemo val Ljubezni in Sočutja…
Da ko zunaj sebe vidimo ali v sebi začutimo tekmovanje, se mu odpovemo in samodejno se ustvari še več prostora za Sodelovanje…
Da ko smo priča brezbrižnosti, sami ponudimo roko Srca…
Da ko zaznamo Laži, še bolj Zasijemo Resnico…
Da se, ko vidimo zatiranja in neenakosti, znova spomnimo Enosti… od tam vzvalovi Moč…
Da ko se nehote znajdemo sredi bombardiranja z informacijami ali frekvencami ali kdove s čim še… in se zdi, da naša ladja pluje v krogu…. da se takrat ozremo na kompas… znova vdihnemo in sežemo za lestvijo, ki je vselej prislonjena na jambor, odkoder je moč videti širša obzorja…

Če bomo kot začarani poslušali napovedi, se spraševali, kam ta ladja pelje in čakali kdaj bo že vendarle prispela… se bomo pravzaprav oropali za priliko ustvarjanja Živega Življenja.

Da Izvorna Svetloba lahko posije navzven, naj vendar vsak pri sebi prenehamo hranit temó!
Naj vendar prenehamo gonit samouničujoče hrčkovo kolo in se ustavimo… stopimo za nekaj minut ven, na palubo, na zrak. Ne bomo sami, to vam zagotavljam.

In iz te Svobode se v tisti nekoč navidezno resnični svet ne bomo nikoli več želeli vrniti.

Meta Palčič