Pride dan, ko moj um o nobeni temi ne želi na dolgo in široko razpredati. Niti na kratko… Preprosto ne želi.
Začuda mi niti ne želi soliti pameti…
Ne daje navodil, ne išče rešitev, ne bremeni me z zadolžitvami… ne kaže prahu na policah in ne vztraja pri še včerajšnji silni potrebi postoriti to in ono…
Ne kontrolira in ne komentira.
Pa tudi vsa moja modrovanja, vsa moja silna spoznanja in vso mojo neizmerno izkušenost preprosto ignorira.

Potem se polagoma v ozadje pomikajo tudi občutja.
Dobro, slabo… prav, narobe… primerno, neprimerno…
Ne obstaja moram in ne obstaja želim…
Za nič se ne morem prijeti…

Nekakšnemu začetnemu nelagodju sledi praznost…
…
…

Ponudi se misel, da je prav to prazno polje najrodovitnejša prst.
Da so prav ti trenutki najdragocenejše Darilo.
Da naj jih užijem s polnim Dihom in naj dovolim, da preżamejo vsako mojo celico.
Da ni pomembno, kakšno pot imam za seboj…
Da mi tudi ni potrebno vselej vedeti, kaj hočem od naslednjega trenutka, od naslednjega dne, od naslednjega…
Da se hranljivosti takih trenutkov ne da meriti v kalorijah in da je njhova vrednost materialnemu očesu pač nevidna…
Naj Zaupam in naj se samo Prepustim…

Tak trenutek mi tudi zašepeta:

Iz praznosti se rodi Polnost.
Iz nemira Mir.
Iz žalosti Radost.
Iz napetosti Sproščenost.
Iz neprimernosti Primernost.
Iz ujetosti Svoboda.
Iz strahu Zaupanje.
Iz meglenosti Jasnost.
Iz kaosa Red.
Iz Niča Vse.

In odtod Življenje.
Vsakič novo. In vsakič bolj Polno.

Meta Palčič