Stkala: Meta Palčič

Pred tridesetimi leti sem knjige “duhovnih vsebin” začela naravnost požirati. Takrat še nisem vedela, da je Življenje sâmo naš največji učitelj in prijatelj.
Z Učbenikom življenja slovenskega avtorja Martina Kojca sem se prvič srečala leta 1991. In prvih vtisov ne bom nikoli pozabila…
V navodilih namreč jasno pove, naj vsako lekcijo študiramo vsaj en teden… naj dovolimo, da naš Duh vmes predeluje prebrano… Moj pomislek je šel v stilu:”Mar ta gospod misli, da sem tako nedojemljiva, da za teh par strani potrebujem cel teden, za cel Učbenik torej celih deset tednov…?..”
A nekaj v meni je šepetalo, da vé, kaj govori… in sem ga vseeno ubogala…
In ko že kmalu po začetku razlaga svoj pogled o obstoju Prasile in o nekakšni neresničnosti našega fizičnega obstoja, sem knjigo zalučala v najbližji kot in glasno komentirala:” In iz česa sem potem, če ne iz kosti, mesa, krvi…???”
Pa sem vseeno brala dalje…
Vmes nekje zelo ljubeznivo razloži, da se sodobni človek zaradi svoje nevednosti še vedno uči skozi trpljenje, kajti le tako opazuje nasprotja in spoznava svoje zmote… V svoji naivnosti sem znova modrovala:”Kaj, kaj…jaz se že ne bom učila skozi trpljenje, JAZ bom rasla skozi Ljubezen…”
Od takrat je minilo že več kot 1500 tednov… preteklo je že mnogo vodá in Življenje mi je natočilo prenekatero grenčino…
Medtem sem pila še iz čaš številnih učiteljev… neutrudno sem osvajala nova znanja, metode in perspektive…, prakticirala naučeno, trenirala vsemogoče… Trudila sem se živeti po merilih in priporočilih tistih, za katere sem menila, da kajpak vedò več… In teh ni bilo malo…
A bila sem kot kuža Lassie, ves čas sem se vračala h Kojcu… bil je in je še vedno rdeča nit mojih dojemanj, doživljanj in spoznanj…
Ponotranjen v sleherni celici mojega telesa mi je z leti pomagal odkriti nekakšen temeljni slogan: “Če se trudiš, se utrudiš.”
Martin Kojc, slovenskega naroda sin, v meni vzbuja Cenjenje brez primere.
Je junak predčasnosti v vsakem zdaj… je Luč, ki zaneti naš lasten Plamen v vsaki temi… da lahko svetimo in navdušujemo naprej na sebi povsem lasten način.
Zguljen, a nikoli obrabljen, mi predstavlja pristan, iz katerega je sleherna plovba varna, umirjena in polna Radosti.

Neizmerno Hvaležna,
Meta Palčič

p.s. Takole (na sliki) zgleda, če te knjiga skoraj trideset let spremlja v Srcu in več kot deset let sleherni dan tudi v torbici (hehehe, v ženski torbici) 🙂

Delite to novico s prijatelji

Podobne vsebine

Blog

Biodinamično vrtičkanje

Biološko-dinamična metoda ali na kratko BIODINAMIKA je najstarejša sonaravna metoda pridelovanja ŽIVE HRANE. Ne gre le za način kmetovanja temveč tudi za način življenja.
Pravzaprav je življenjska filozofija.

Preberi več »
Delavnica

delavnica ZATE

Sreda, 20. marec 2024 ob 17:00

Marec ~ poznan kot mesec žensk ~ nas prijazno spomni na Nas. Zato smo Metke sklenile, da dvajsetega posvetimo vsem NAM in VAS povabimo na aromatično popoldne s prijetnimi naravnimi eteričnimi olji Eteris.

Preberi več »