Na ta svet lahko gledamo z različnih zornih kotov.
Lahko vidimo napredek ali nazadnjaštvo, skupinskost ali posameznost, prezaposlenost ali brezposelnost, blaginjo ali revščino, zdravje ali bolezen, svobodo ali ujetništvo, vznesenost ali turobnost, brstenje in zorenje ali zamiranje, rojstvo ali umiranje…Lahko vidimo svetlobo ali temo, lahko pa tudi kaj vmes in kaj zraven…
“Lepota je v očeh opazovalca”, je poznan rek, ki nikakor ne bi smel postati obrabljen ali nezačuten.
Kajti tudi mi sami smo del taistega sveta in tudi mi sami prispevamo k njegovi podobi. In to bolj, kot si običajno dovolimo predstavljati.
Dokler samo opazujemo, se v naših “malih” svetovih ne more kaj dosti premakniti.
Kadar s prstom pokažemo na druge (ljudi ali okoliščine), so trije prsti te roke še vedno usmerjeni v nas.
Ko pa postanemo zavestno sodelujoči v svojih razmišljanjih in ravnanjih, se pred nami odprejo neštete možnosti novih obzorij.
Kakšen svet bi pravzaprav radi videli sami? Česa bi si želeli več? Katere vsebine pa bi preprosto črtali iz filma, ki se odvija pred našimi očmi?
Človeštvo se bori proti mnogočem že mnogo časa. Boj proti boleznim, boj proti revščini, boj proti vojnam…V različnih časih in prostorih in razsežnostih… A kolikor lahko opazimo, se noben tovrstni boj ne obnese prav dobro…Vse našteto se borbam navkljub še ni končalo. Zdi se ravno nasprotno, da je žrtev le še več…
Vse, čemur namenjamo kakršnokoli pozornost, se namreč vselej lahko le povečuje…
Zato poglejmo na drug konec palice in se začnimo zavzemati ZA. Svoje delovanje usmerimo v zavzemanje ZA zdravje, ZA mir, ZA blaginjo vseh oblik…!
Kakšno plat medalje prispevamo sami? V čem blestimo ali želimo blesteti? Kakšno početje nas posrka v svojo Radost? Katera besedila nas prebudijo, nas ogrejejo in poživijo?
Počnimo tega več, da zanetimo iskre vzpodbude še v soljudeh. Ozrimo se po takih, ki to že udejanjajo in so kot Svetilniki na poti v lepši svet.
Globoko in iskreno verjamem, da smo vsej veleumni pomembnosti navkljub zmožni v naš vsakdan vnesti več igrivosti, več spontane domiselnosti, več pristne pozornosti…več plesa in več hudomušnosti, še več hvaležnosti in še več navdiha. Verjamem, da smo sposobni ob vklopljenem razumu ne pozabiti, da v nas in za nas bije veličastno Srce, ki vsa naša notranja neravnovesja prenaša potrpežljivo, vztrajno in povsem predano.
Naj se v vsak nov dan prebudimo z zavestjo, da je NOV. Da je nov in nepopisan, ker smo tako izbrali. Ker smo se odločili, da bomo v še včerajšnje rutine vnesli svežino našega pomladnega Duha. Ker sami sebi in vsem drugim privoščimo samo najboljše! Ker imamo vedno priložnost postati najboljša različica Sebe in tako povzročiti Spremembo, ki jo želimo videti v svetu…
Naj se naš zorni kot prelevi v Vzornega 🙂
Meta Palčič