V enem težkih obdobij mojega življenja mi je v knjižnici pod roke prišla knjiga Williama Glasserja
Teorija kontrole. Nekaj stavkov je še posebej sijalo. Spoštovani gospod mi je v njej povedal, da
nisem žalostna, ampak žalostujem…, da nisem depresivna, ampak depresiram… S čisto
preprostimi besedami mi je odprl pot do spoznanja: da imam Moč. Da karkoli se že dogaja v meni
ali okoli mene, vsakič sproti čisto in samo jaz izbiram svoj odziv. Spomnil me je, da nisem žrtev.
(To je bilo še pred letom 2000, zdaj imamo tudi v Metini knjigarnici njegove tri knjige: Teorija
nadzora, Teorija Izbire ter Najti se in ostati skupaj)
In ne, ni odtlej šlo vse gladko in ni odtlej bilo vse sladko, a bili so zametki tega, kar se mi še danes
zdi pomembno. Iz preživetih travm vzeti svojo Moč nazaj… Ob preživljanju težkih trenutkov spustiti
vso kontrolo… si dovoliti biti pristna… se ustaviti… se začutiti in občutke tudi upoštevati… se
sprostiti… dati času čas… nekako dopustiti, da se pokažejo rešitve… Ter vse bolj zaupati, da se
pojavijo vselej ob pravem trenutku.

S trdnjavo okoli Srca je en čas res morda lažje živeti…saj je Srce občutljivo, je ranljivo… In prav
zato tako živo, čuteče, ljubeče. Srcu je namreč mar. V njem so zakladi. In v njem so skrite tudi
solze, ki se, spuščene na plano, spreminjajo v bisere. Solze z veliko močjo spirajo bolečine in še
zdaleč niso nujno odraz šibkosti..
Odpreti Srce ni nikoli prepozno.
Ker se ob tem preteklost združi v danes in se življenje začenja na novo.
Bežanje izgubi pomen in prisotnost v trenutku postane samodejna.

Je pa še nekaj, česar se je morda v novodobnih individualiziranih balončkih treba znova spomniti:

Da mnoge reči človek lahko predela sam, za še več njih pa je izjemnega pomena Skupnost.
Občutek, da smo tukaj drug z drugim, drug za drugega. Kajti Energija med seboj povezanih
posameznikov ima neverjetne potenciale zdravljenja, razreševanja in osvobajanja.
Zato pokažimo s prstom na tisto dobro v ljudeh, saj smo si v globinah bolj enaki in složni, kot nam
želi biti prikazano od zunaj. Začnimo verjeti svojim zaznavam. Izražajmo občutke, razvijajmo
iskrenost in zaupanje, zavestno ustvarjajmo okolje, v katerem se vsi počutimo varni.
Naj si želimo prisluhniti in zares slišati.
Naj nam bo mar.

Meta Palčič