Zdi se navaden dan. Sedim ob skromno obljudeni ulici nekega predmestja. Lepo je, ko se čas ustavi. Ko si to dovolim.
Opazujem mimoidoče. To vselej rada počnem, ob tem me vedno znova navdihujeta raznolikost in zanimivost ljudi. Kot bi se mimo gibale neštete zgodbe na dveh nogah. V nobenih od njihovih čevljev ne hodim, a nekateri odražajo skoraj otipljivo razpoloženje. Eni hiteči, drugi zaskrbljeni, tretji pomembni, kakšen je videti lahkoten, dva sta očitno zaljubljena, eni so nasmejani, spet drugim uhaja iz obraza ranljivost in osamljenost…
Da “vsak nosi svoj križ”, se menda reče… In da tako na tem svetu pač je… tudi to menda velja… Da pač moramo nositi vsak svoj križ… Obenem so v kafeteriji, kjer pijem kavo, polne vse mize. In v tem trenutku vsi gostje za mizami gledajo v telefone…Ajeeej…. Kot bi pristala v nekem vzporednem svetu…

Moje misli dalje napletajo pisan šal, kot bi me hotele preskrbeti za dolge zimske dni.

Da… ni bilo vselej tako… da ljudje niso od nekdaj zrli v ekrane, ampak so ob druženju zrli drug drugemu v oči… in ko so bili sami, niso imeli potrebe “zamašiti” čas in pobegniti v nek virtualni svet… bili so vešči zazreti se Vase. Iskreno. Odkrito. Z občutkom. Samodejno. In svoje zaznave so imeli s kom deliti…
Ljudem je nekoč bilo še zelo mar…
Se je res vse to porazgubilo v okvirjih nekih novodobnih škatel in škatlic, v nekakšnih zidakih navidezne in zelo omejene resničnosti, ki ponuja hitre in slikovite zaposlitve naših čutov? Smo res že vnaprej pristali na dogajanja, o katerih nas vse bolj zavzeto obveščajo kdovekdovse…ki nas morda ne usmerjajo pomotoma…ampak zgolj zavajajo in okupirajo…. Ali sploh še imamo možnost obrniti tok načrtovane tehnokracije?
Sama še vedno verjamem…. v Dobro v Ljudeh.
A najbrž niti zelo modri ne morejo videti vseh koncev niti… Najbrž se moramo najprej odločiti vsak v Sebi. Se odklopiti od medijev. Nehati pričakovati, da nas bo iz kaosa rešil kdorkoli od zunaj…
Najbrž si moramo najprej znova želeti biti zares Živi. Se niti skrivati niti razkazovati, ampak znova v sebi poiskati tisti košček zasenčene skrivnosti. Ki Bije. Ki daje Življenje. In ki Življenje Osmišlja.

December je taka zares lepa priložnost, mar ne?

Da se spomnimo, odkod prihajamo… Da naša Izvorna narava ni biti sam, razdvojen, razslojen, sprt, nevoščljiv, sovražen, stisnjen, površinski in v neko meglo ovit posameznik. Da je naša najbolj naravna socialna struktura pravzaprav pleme. Plemena nam ljudem namreč nudijo najpomembnejše dobrine. In to niso le hrana, voda in zavetje. Povezani v skupnosti smo obdarovani z občutkom varnosti, stabilnosti, pripadnosti… Posameznik znotraj skupnosti uživa pozornost, je ljubljen, domač mu je občutek zaščite, vključenosti, prispevanja, prisotnosti… Čuti se slišanega, zaželjenega in potrebnega. Je cenjen. Seveda skupnost omogoča tudi neke vrste udobja, sigurnosti, zadovoljstva… je poligon za rast in zdravo samozavest. Pleme je prepolno znanja, vključevanja, podpore…

Vsaka v tem času prižgana lučka naj nas spomni na vse te človeške potrebe, ki so naša rojstna pravica. Enkrat dajalci in dugič prejemniki postajamo bolj celoviti in močnejši, kot smo si upali kdajkoli sanjati…

Moje misli počasi zaključujejo svojo viharno epizodo…
Zdaj se zdi, da noben dan v resnici ni navaden. Vsak je Darilo.
Tako kot noben človek v našem življenju ni navaden. Tudi vsak Človek je Darilo.
Če si bomo zares želeli videti mrežo prepletenih Src, nas le-ta lahko preseneti. Kajti ni nevidna in hladna in brezbrižna in vseobsegajoča in zasvajajoča in polna podatkov… Ona je Iskriva, Topla, Prijazna, Skrbna, Vseprežemajoča, Osvobajajoča… Njen signal je močnejši od katerekoli tehnične različice. In če se bomo nanjo iz čistega veselja priklapljali več kot na moderni wifi, potem bo zagotovo tudi stabilnejša ter razsežnejša in lahko znova pridobi na zasluženi veljavi.

Postrezimo si v prazničnih dneh z vzpodbudo. Podprimo našo edinstveno Človeškost na vsakem koraku, ob vsakem voščilu…. in si zaobljubimo, da bomo raje raziskali njene neverjetne potenciale kot pa jo predali v kovinske okove, še preden smo jo dodobra spoznali.

Če hočemo obstati v svojem Izvornem Originalu, moramo v Zaupanju brezpogojno držati Skupaj. Navijati drug za drugega. Zdraviti rane. Deliti solze in smeh. Se zgledovati po tistih, ki že vedó.
Pa se bodo znova prikazali Čisti Biseri v očeh.

Meta Palčič