Tole je eno od pisanj, ki je v mojem dnevniku pristalo lansko jesen, ko mi je seštevek nekaterih dolgotrajnih neprijetnih stanj naenkrat pobral dobršen del energije, volje in radosti… Opažam, da mračni jesenski in zimski dnevi v mnogih ljudeh vzbudijo podobne občutke…
In ker vem, da vreme res ni krivo:), delim…

Vem.
Vse v življenju je stvar percepcije.
Tudi Življenje sâmo.
Vendar prilagajati samo pogled včasih lahko pomeni zanikanje svoje lastne, od nekod vgravirane narave. Lahko pomeni ne slišanje notranjega sistema vodstva, ki nam vselej šepeče, kdaj smo v odklonu od poravnanosti z Izvorom…
Zato.
Se ustavim.
Opazujem, ali morda ne držim roko na razgretem štedilniku in uspešno ignoriram pekoč občutek, medtem ko se mehurji bohotijo po dlani… In z gotovostjo sklenem, da bom rano nekoč kasneje že namazala z aloe vero in jo ljubeče ovila v povoj…
A kaj, če dlan medtem izgori? Zogleni? Se upepeli?
Bo takrat moj čas za zdravilne obliže? Bom takrat povzela vlogo herojskega reševanja?
Mar ni čas vsakič samo ZDAJ?
Mar nas včasih ne peče že dovolj, da bi roko preprosto umaknili z vroče površine? In se morda štedilniku več nikoli ne približali na tak način? Ker on samo stoji tam, tak kot je v svoji vlogi, pač vroč. Poanta ni v tem, da ga ali preklinjamo ali želimo spremeniti :):):)
Mar niso naše osebne zaznave zgolj dobrohoten znak, kje smo… kaj smo…kaj počnemo…
Mar niso prav naši občutki pokazatelj, kakšna je naša edinstvena narava?
Se nam še vedno zdi junaško prenašati bremena, ki so že davno pretežka?
Je to edini način za dokazovanje svoje vrednosti svetu?
Bi mi morda z glave padla kakšna bleščeča krona, če bi priznala…?
Da je preveč!
Da je dovolj!
Da več ne morem.
In predvsem, da več NE ŽELIM!

Med “ne morem” in “ne želim” je ogroooooooomna razlika.
NE MOREM me posrka v vrtinec nemočne žrtve. In če se še tako upiram smiljenju sama sebi, me posrka vase in kot tornado uniči vse, kar sem kdajkoli gradila.
NE ŽELIM pa v meni gradi steber. Odločen, čvrst, upogljiv, a nezlomljiv steber. Me spomni, da Izbiram sama. Mi daje Moč. Me Opogumlja. Me navda z optimizmom. Vzravna mojo držo in dvigne glavo. Za sabo pomete pepel žrtvenih zgodb in pogled usmeri naprej. Prinaša sveže ideje.
Sproti me uči, kako naj hranim svoje Bitje, da bi se resnično veselilo svojega obstoja.
Da bi lahko sijalo z Lučjo, s katero je prišlo v ta svet.
Ker po tem hrepeni.
Ker si tega želi.
Ker je tega vredno.
In ker je tega vreden Svet.

HVALA. Meta

Je že tako…da se včasih šele preko prepoznanavanja neželjenega skristalizirajo čiste, izvirne želje.
Da pa bi dobili moč za njihovo izpolnitev, je najprej potrebno v popolnosti sprejeti in brezpogojno ljubiti vso zmešnjavo in ves red, ki se prepletata v nas.
Pri tem nas bo narava, četudi novembersko vremensko neidilična, vsakokrat velikodušno podprla.

Meta Palčič