Noben izziv nikoli ni pred nami NAKLJUČNO.
Bolj sem prepričana, da je vselej NA KLJUČ.
Da je v tegobah, v katerih se znajdemo, vselej nekakšno povabilo. In da vselej obstaja izhod. Da ključ izziva odpira mnoga vrata. Da ena vodijo k drugim in da je vse med seboj povezano.

Če življenje v nekem obdobju postane preresno, je skrajni čas za Igro.
Brez poslavljanja od resnobne pomembnosti, brez pretiranega organiziranja in predvsem brez odlašanja na neke kasnejše čase.
ZDAJ!
S čim manj obžalovanja naj se poslovimo od starega in v duhu dobrodošlice na stežaj odpremo vrata novemu. Četudi nepoznanemu.
Naj bo sprotno in naj bo spontano!
Naj z vedrino in iskrenostjo raziskujemo, spoznavamo in priznavamo našo pravo naravo!
Naj tistim nekaj sopotnikom, ki so vredni našega zaupanja, v Resnici odstremo tančice s svojega Srca ❤ 🙂
Naj čimvišja stopnja Radosti postane naše novo merilo in naj zamenja orientacijo na zunanje vidne rezultate.
Naj ne dovolimo vajetim uma, da nas ujamejo in prepričajo v nezmožnost in neprimernost Igrivosti…češ da je situacija silno resna…
Če je res tako…Kaj neki z Igro lahko izgubimo? Le česa se sploh lahko oklepamo?
Mar ni Zaupljivo plavanje s Tokom edina pot do Svobode?

Bodímo pa pripravljeni….

Da se na Novi poti lahko nepričakovano odpre kakšna Pandorina skrinjica s skrivnostno, največkrat neprijetno vsebino.
Naj se je ne ustrašimo…
Odprla se je, da bi nekoč oblikovan rokopis prebrali v Luči nove Zavesti in ga lastnoročno prepisali na novo.
Da bi v polnosti sprejeli, da na svetu ni strogih pravil in da je tudi mavrično čustvovanje del lepote Bivanja.
Da bi znova začutili korenine in vznemirjenje povezanosti s Predniki, z Naravo, s Seboj.
In se naNovo uglasili z Duhom vsega Stvarstva, ki se v edinstveni podobi želi izraziti skozi nas.

Ker ta Duh hrepeni po tem, da bi celo naše Bitje sijalo z Lučjo, s katero je prišlo v ta Svet.
Ker si tega Želi.
Ker je tega Vredno.
In ker je tega Vreden Svet.

Naj nas vsak novembrski dan sproti prežame pisanost čudovite jeseni 🙂

Meta Palčič