Konec aprila je na široko odprla vrata nova knjižnica A.T.LINHARTA v Radovljici. In četudi naj bi se po nekaterih načrtih dogodek zgodil že pred meseci, zdaj to ni več pomembno. Novica je čudovita in samo poklonimo se lahko vsem vztrajnim akterjem, ki niso nikoli nehali verjeti, da je samo najboljše dovolj dobro za nas.
O knjigi, knjigah, knjižničarjih, knjižnicah; o bralcih in tkalcih teh umetnin bi lahko razpredala še in še in še…(Lahko bi pravzaprav napisala kar knjigo 🙂 ) Tako zelo bogata in spoštovanja vredna je ta tematika…
Danes sem se odločila zgolj povabiti vas v nov knjižni hram.
V ta namen naj vam natresem nekaj vabljivih biserov na temo knjige, ki so me očarali ob branju izjemne avtorice Cornelie Funke v njenem delu Srce iz črnila:

…Knjige so moji otroci, otroci iz črnila…
…Bil je nekakšen zdravnik za knjige…
…Predpapir: najboljši je temen – vinsko rdeč ali temno moder. Ko odpreš knjigo, je kot v gledališču. Najprej vidiš zaveso, ki jo odstreš – in predstava se začne…
…da se je vrnil iz drugega sveta, iz labirinta črk…
…Verjemi mi, knjige so kot muholovec. Nič ne prestreže spominov bolje kot potiskan papir…
…Nekatere knjige je treba pokušati, nekatere kar pogoltnemo, le redke pa prežvečimo in do konca prebavimo…
…«Hudiča! Kaj pa si dala noter? Opeke?« »Knjige morajo biti težke, ker je v njih spravljen ves svet.«
…Sama se je morala naučiti razvozlati črne znake, odpreti zakladnico…
…Obljubljale so ji tisoče neznanih zgodb, tisoče vrat v tisoče neodkritih svetov…
…Segale so vse do nebeško modrega stropa, s katerega so visele drobne lučke kot privezane zvezde…
…Utrujeno je segla po eni od knjig, da bi si spletla gnezdo iz znanih besed…
…katerih zgodbe ni poznala, ker ji je knjiga ni utegnila zaupati…
…Nič ni prepodilo črnih sanj hitreje kot šumenje potiskanega papirja…

Za konec pa še moje misli:
Verjamem, da vsaka knjiga, s katero spletemo vez, na poseben način oživi.
In menim, da prenekateri avtorji občutijo hvaležnost ob tem pretakanju.
Najsi knjigo beremo ali pišemo…
Da le občutimo odkrito čarobnost vzajemnega sožitja.

Meta Palčič