V tkanini Življenja se prepletajo mnoge zgodbe.
Vsaka svoja. In vendar med seboj povezane.
Niti so lahko nevidne, lahko so bele, črne, monotono sive, lahko so prijetno pisanih barv ali pa kričeče in v nebo vpijoče…
Vsaka misel, vsaka beseda in vsako dejanje – prav vse so niti v mreži soustvarjanja.

Kje v tej mreži se nahajamo sami?
Kaj pletemo, kaj razpletamo in kakšen vzorec izbiramo?
So naše tkanine tople ali hladne? Trde ali mehke? Sveže ali obledele?
Nas ščitijo ali izpostavljajo?
Si jih vsako jutro nadenemo s ponosom in veseljem ali samo zato,
ker pač ne želimo izpasti kot Cesar v svojih novih oblačilih?
Si dovolimo uporabljati svojo domišljijo ali zgolj slepo sledimo predpisanemu redosledu
levih in desnih?
Smo se po liniji najmanjšega odpora odločili preprosto kopirati že nastale forme,
ker se v resnici nismo nikoli dovolj potrudili odkriti svojih?
Ali smo v tkanju drugih našli navdih in nam služijo kot zgled ob pretakanju lastnih zamisli?
In kateri so vzorci, ki jih je vredno “dati naprej”?
Bi še vedno radi, da nam je izdelek poznan vnaprej ali smo dovolj pogumni, da si med avanturo dopustimo biti presenečeni in nazadnje osupli nad neponovljivostjo nastale stvaritve?

Se zavedamo sovpletenosti in vloge ki jo v nekem trenutku časa lahko izrazimo le mi?
Ker s svojo edinstvenostjo in iskrenostjo med potekom pletenja lahko prispevamo
k barvitosti in posebnosti nastalega izdelka.
Vemo, da je naša odgovornost lahko obenem naša radost?
Kako mar nam je celotno mrežo, katere del smo?
Si vzamemo čas za pogled od daleč?
Za prepoznavanje nenehne prepletenosti, za občudovanje sinhronosti,
ki jo prežema in za cenjenje vsega in vsakogar v njej?
Koliko smo skrbni, da vezi, ki nas dopolnjujejo, ohranjamo čvrste?
In kaj čutimo, da lahko prispevamo k lahkotnemu in prijaznemu doživljanju bivanja v njej?
Nam gre pletenje dobro od rok ali se kdaj tudi zapletemo in izgubljamo voljo za nadaljevanje?

Šele ko želimo….zmoremo in znamo… od časa do časa…v tej mreži tudi popolnoma mirovati…šele takrat lahko začutimo impulz nadaljnega delovanja…

Šele takrat naš vzorec ne bo odraz slepega sledenja ali nemoči ali kljubovanja…
Temveč harmoničen prispevek lepote k celoti, ki je mnogo več,
kot bi kdajkoli lahko ustvarili sami.

Meta Palčič