Pred kratkim smo na našem Facebooku objavile decembrski posnetek dr. Sanele Banović z
naslovom: Objemi, dotiki… Naravnost osupnila sem ob podatkih, da je bilo v zadnjem letu v
Sloveniji predpisanih 500.000 antidepresivov, 1.800.000 anksiolitikov in še večje število
pomirjeval… 765 ljudi si je vzelo življenje… Le kaj nas je privedlo do previsokega drugega mesta na nekakšni lestvici?
Naj z vami delim drobce razmišljanj iz mojih lastnih izkušenj:
Pride dan, pridejo dnevi…ko nas obišče Kraljica Senc.
Ko smo sami s sabo in med ušesi rojijo nešteta vprašanja…Ko od strahov in dvomov in negotovosti boli telo, ko dihamo plitvo, komaj zaznavno…Ko nam ni mar za toplo Sonce in cvetoče travnike…Ko je hrana zadnja na seznamu željenih stvari, ko se pomivanje skodelice od kave zdi cel projekt, ko nas pesem z radia ne zvabi v ples in ko od miselnega gozda ne vidimo niti dreves…Ja, vse je obrnjeno na glavo. Ne vidimo niti smisla niti ne slišimo odgovorov. Ko bi se radi prisilili biti dejavni, se zdimo sami sebi vkopani v jamo. Jamo bolečega čakanja. Za kakršnokoli početje ne čutimo niti moči niti interesa. Svet je siv in brezizrazen, naše mesto v njem pa skrajno nepomembno…
A nekaj zagotovo drži:
Iz take tême se rodi najlepša Zora.
Kdor zmore brez samopomilovanja vztrajati v Bolečini in ne naredi ničesar, da bi jo ugasnil, je bogato nagrajen. Kdor spozna, da “vdati se” pomeni največjo Moč, bo kaj kmalu začutil nevidno dlan, ki se mu ponuja v različnih oblikah.
Namesto antidepresiva pojejmo pilulo Zaupanja, ki jo ustvarjamo v Sončnih dneh. V njej je
shranjen mogočen zapis najglobljega prepuščanja Sili, ki nas je ustvarila. Senčni dnevi služijo namenu osvobajanja iz soban nezdravih prepričanj. Občutek vrtenja v brezizhodnem krogu nas slej ko prej prikuje na točko, kjer ne moremo več…Kjer uzremo nesmisel nesmisla in smo pripravljeni prisluhniti. Šepetu Topline, ki prihaja od znotraj. Pomirjujočim besedam, ki se rodijo iz Niča. In iz brezupa vzklije Predanost.
Je že tako, da je povečini ta pot tlakovana v to smer.
Res ni pomembno, ali imamo za take dni sploh kakšen oprijemljiv razlog. Oni pridejo do
najmočnejših in včasih usekajo kot strela z jasnega, spet drugič se priplazijo potiho…Pridejo do ljudi, ki ne pristanejo na zrobotiziran način življenja…Do takih, ki zmorejo čutiti…Do takih, ki niso 24/7 vpleteni v nujna početja zunaj sebe…Do takih, ki pred resničnim Življenjem ne bežijo…Do takih, ki Zmorejo!
A v današnjem svetu je silno popularno biti vselej nasmejan in vselej na voljo. Dovolili smo si
vcepiti prepričanje, da z umsko vsemogočnostjo zmoremo kontrolirati svet. Ujeli smo se v past, ko smo to pripravljeni storiti za ceno nespontanosti in neresničnosti in nepristnosti…
A Resnični Človek ve, da Luna še morje premakne…Kako neki bi bil sam od tega izvzet?
Resnični Človek čuti, da Kraljica Senc v rokah nosi Svetilko, da bi z njo osvetlila, kar je skritega v nas ali v okoliščinah. In Človek v takem trenutku zmore počakati, da se stvari razjasnijo.
Ranjeni ego se bo temu načinu seveda upiral z vsemi svojimi zvijačami…A če smo dovolj čuječi, da ne hranimo njega…,če se takrat nežno opomnimo na možnost izbire, potem bomo globoko v sebi sočutno našli Moč in Trdnost in Pogum.

Soočenje z lastno Senco nam prinaša vse večjo stabilnost in nov občutek prave vrednosti, zato je srečanje s Kraljico Senc vselej dragoceno Darilo.

In spomnimo se: BREZ TEME SE ŠE ZVEZDE NE VIDIJO ⭐

Meta Palčič