V tem prednovoletnem času se zdi kar težko izbrati besede, ki bi ne zvenele klišejsko. Dandanes so že srčna voščila od nekod prepisana in obrabljena. Pa vendar za izrečenimi besedami običajno stoji živ človek…
Le kdaj smo dovolili, da je temu povečini postalo tako?
In…ali bomo dopustili kolo znova obrniti v smer samodejne Iskrenosti in Izvirnosti?
Nas še lahko potegne zgled Predane Ljubeznivosti tistih, ki še niso pozabili?
Smo si še sposobni vzeti čas in nekoliko postati? Si ogledati…vdihniti…in začutiti…

Zares vesela sem, da poznam vse več ljudi, ki temu z lahkoto rečemo : DA.

Prepričana sem, da smo v globinah svojega Bistva prav vsi iz istega testa. Drug drugemu v resnici želimo dobro. To nam postane jasno najbrž šele takrat, ko spoznamo, da v življenju nismo za nič prikrajšani, pač pa smo z mnogočem obdarjeni.
Ker pa je zadnji mesec v letu prekratek, da bi se naužili vseh blagoslovov, ki so nam dani, je najbolje kar skozi vse letne čase gojiti to naravnanost. 🙂

V decembru po običaju prihaja čas bleščečega ovojnega papirja, v katerega so zavite vsemogoče skrivnosti. Presenečenja neštetih oblik…O, kakšne vse domislice zna Vesolje vplesti v glave ljudi…
To je obenem čas, ko lahko začutimo Čar nevidnega… Čar pričakovanja, čar škrebljanja, čar namišljenih sani in mož z belimi bradami…
Lahko se potopimo v Čar Cenjenja in Hvaležnosti…
Kaj če bi v tem duhu svojim dragim napisali čisto ta zaresno, peš napisano pismo in bi vanj natresli vse drobne Radosti, ki smo jih med letom pozabili omeniti naglas? Če smo bili ob srečanjih morebiti preveč zaposleni z opisovanjem tekočih dogodkov, smo kaj hitro pozabili na pomembnost občutkov…Tistih, ki ogrejejo Srca in privabijo nasmeh na lica.
Za takega Božička si je vredno vzeti čas. Zdrseti v izraze Neprecenljivosti in Ljubezni, ki je hrana za dušo, po kateri hrepeni vse več ljudi.
Kaj pa če kakšno takšno pismo prileti skozi naš dimnik? Bi ga bili veseli?
Smo vselej ravnali tako, da je vredno omembe? Ali bi ljudje na naše besede in na naša ravnanja raje čimprej pozabili? Če je ob kakšni priliki bilo tako, naj nas nič ne skrbi. Dokler dihamo, zagotovo ni prepozno. Če “volan” še danes zasukamo v pravo smer, bomo deležni željenih smerokazov tudi v prihodnje.
Naj bo ta čas torej tudi Čas zavestne odločitve, da želimo biti ponosni nase in na Življenje, kot ga živimo. Naj se spomnimo, da nam je v Resnici zelo mar drug za drugega. Naj vztrajno gradimo sebe od znotraj, da bomo lahko stabilna opora v časih zunanjih pretresov.

Dišeči prazniki pa naj nas še bolj zbližajo in v nas utrdijo zavest, da nikoli nismo sami.

Meta Palčič