Nismo sami na tem svetu. Razmere nas naravnost prosijo, da to spoznamo. Da se zavemo. Da se vsak dan vsaj za trenutek ustavimo, “stopimo na lestev” in preverimo, ali še vedno želimo potovati v zastavljeno smer in na izbran način… Se morda iz strahu oklepamo svojega znanega, četudi ozkega sveta ali smo v polnem zaupanju pripravljeni videti in seči dlje, širše in višje? Bi najraje poniknili ali želimo resnično živeti?
Če v zdajšnjem času še vedno pričakujemo, da se bo življenje vrnilo v stare, znane, ustaljene in zatorej udobne tirnice, živimo v nevarni zmoti. In ta zmota, zanikanje neizogibnih sprememb, ki se dogajajo, nas lahko stane dosti več, kot smo pripravljeni predati.
Prav vsak od nas je v življenju ŽE doživel spremembe. Mnogi najbrž ne-malo njih… Nekatere smo načrtovali, nekatere predvideli, nekaj njih zaslutili, spet druge izzvali, v nekaterih smo se znašli čisto slepi in nepripravljeni… A ko to pišem in ko vi to berete, pomeni, da smo jih preživeli. Doživeli, odživeli….kakorkoli…preživeli. In zdaj smo tu.
Kaj se nam zdi, kakšni smo izšli iz naših izkušenj? Osiromašeni ali bogatejši? Smo kaj izgubili ali kaj pridobili? Smo po njih otopeli ali zaživeli? Smo se počutili oropane ali obdarovane? Je naše življenje po njih bolj pusto ali bolj pestro? Manj ali več vredno? In nenazadnje… smo med potjo sami sebe povozili ali smo skozi izkušnje stopali pokončno in častno?
Vselej se zdi, da je nekaj ZA nami in nekaj PRED nami. In mnogokrat se zdi nemogoče sproti dojeti pomen dogajanj, največkrat tiste ključne zakaj-e razumemo POTEM, točke se v celostno sliko povežejo nekako za nazaj… Obenem pa vse bolj vemo, da se edina Moč nahaja v ZDAJ.
ZDAJ lahko postanemo bolj pozorni. Na to, kaj govorimo, kaj počnemo in česa ne počnemo, v kaj smo prepričani in v kaj verjamemo.
ZDAJ lahko vsak pri sebi na novo osmislimo vrednote, se vprašamo, odkod in iz česa izhajamo, kaj nas vodi…

ZDAJ, naprimer, lahko za vselej prenehamo govoriti zgodbo o sprtih Slovencih in uzremo enotnost, ki veje iz mnogih Src. Če sta obe sliki prikaz ene in iste dežele… katera podoba nam je torej ljubša? Kateri bomo namenili več pozornosti, katero bomo hranili s svojimi mislimi in v katero se vključujemo s svojimi dejanji?
Vsak ZDAJ je priložnost za povezovanje. V vsakem ZDAJ se prebuja vse več posameznikov.

IN SLEHERNI GLAS ŠTEJE!

Na Pobudo Glas Slovenk se poje čudovita pesem Moja Dežela.
Četudi jo pojemo popolnoma sami, v Srcu začutimo povezanost s stotinami Slovenk in Slovencev, ki ob različnih priložnostih svoje glasove združujemo po domovih, na trgih, ob vodah….
In tudi VODA, ta biserna nit, ki prepleta našo lepo domovino, je še ena priložnost, da se zavestno poenotimo. Že ob medprazničnem zbiranju podpisov #vodenedamo#, je bilo čutiti, da ne gre zgolj za podpis. Da gre za zavest, za odgovornost, da gre za dejanje… Čutiti je bilo združevanje v en glas, čutiti je bilo dolgo pogrešano vseslovensko Srčno delovanje.
Nadaljuje se v ZDAJ, ko je na vrsti naslednji korak.
Nekoč sem bila podučena, da nevednost ne opravičuje zločina… torej naj nam bo vsaj toliko mar, da se podučimo in osveščamo naprej… Tudi ZDAJ lahko računamo na druge, se naredimo nevidne in tako sami sebe izdamo ali pa se vsaj malo potrudimo in svoj glas v Resnici oddamo.

Vsak podpis na Upravni enoti je mnogo več kot le ena kapljica vode.
Je kapljica zavesti, ki se, pridružena svojemu Izviru, razširi v Mogočni Tok.
V tok, katerega žuborenje prebudi spečega, odžeja žejnega, potolaži prestrašnega, izobrazi neukega, povrne vid slepemu in izgubljenega vrne domov.

Naj naša zaveza postane: BITI SRČNI, ISKRENI IN KRISTALNO ČISTI OD IZVORA DALJE

Meta Palčič