Telo. Naš osebni Tempelj tozemskega bivanja.
Kakšen odnos smo vzpostavili z njim od rojstva pa do današnjega dne?
Ga imamo za samoumevnega, vse dokler nas glasno ne pokliče po pozornosti?
Ali morda pretiravamo s kontroliranim osredotočanjem nanj in pozabljamo na Duha, ki ima vodenje v svoji domeni?
Se pritožujemo, ko nam kaj na njem ni po godu ali se vsak dan zahvalimo za njegovo delovanje?
Kaj sploh vemo o telesu? Ali kdaj razmišljamo o njem? Mu kdaj prisluhnemo?
In…kolikokrat ga v resnici začutimo s celim Bitjem?

Vem…
Kdo sploh ima čas pokukati v skrivnosti telesa, ko pa smo omreženi z neštetimi prepomembnimi rečmi…?
V dobi, v kateri živimo, je neskončno velik izziv vsakodnevno loviti ravnotežje na vseh področjih, v katera smo vpleteni. Pa tudi, ko nas nekaj zanima, je prava umetnost presejati informacije, ki nam jih ponujajo stric Google, knjige, sosedje, raznorazni strokovnjaki in številni članki s še bolj številnimi edinimi pravimi navodili…
Pa vendar…In ravno zato…
Naše telo je pravzaprav precej skromno.
Od nas ne pričakuje znanja anatomije z vsemi latinskimi izrazi vred, ne zahteva, da bomo podrobno poznali vsak organ, hormon, encim…, vsako žlezo in vse tekočine…
Tudi nam ne piše strogih meril, kaj točno naj jemo, zaužitih tekočin nam ne meri v mililitrih, ne šteje nam kalorij in nas ne nagovarja k nakupovanju vsemogočih čudežnih pripomočkov in še bolj čudežnih napojev… Tudi nas ne vabi k čudodelnim postopkom in posegom…
In zakaj ne?
Ker mu tega ni treba!
Ker naše Telo je že samo po sebi ČUDEŽ!
Skupaj z Inteligenco, ki ga je ustvarila, funkcionira tudi brez našega vmešavanja.
Je izjemno potrpežljivo in ima neverjetno željo in sposobnost vzpostaviti ravnovesje, tudi ko s svojim ravnanjem krenemo v prepad…
Če mu le ne stojimo na poti s svojim nerganjem in nezadovoljstvom, potem bilijone in bilijone celic usmerja v pravilno delovanje…in vsak trenutek ustvarja nove in izloča stare…Le mi smo največkrat tisti, ki nove celice ožigosamo s staro naravnanostjo…
Je živo ter občuti in vsrka sleherno vibracijo… Zato je izjemno navdušeno, ko o svojih blagoslovih govorimo več kot o svojih problemih.
Obožuje zmernost. V vsem.
Nadvse ga razveseljujeta zrak in gibanje.
Ne pričakuje čaščenja, ampak si želi Spoštovanja. Takega, ki ga je zmožen vsak preprost človek.
Želi, da mu Zaupamo. Da zaupamo Sili, ki upravlja njegovo brezhibno delovanje.
Želi, da nanj nismo navezani, ampak da smo z njim povezani.
Od nas ničesar ne zahteva…
Zanj je vzpodbuda že to, da si vzamemo čas za zaznavo…

In želi, da ga podpremo tam, takrat in tako, kakor začutimo v Sebi.

Meta Palčič