Včasih se vprašam…
Kako to, da smo se pustili ujeti?
Ujeti v past zapletenosti. Se zaplesti v mrežo premnogega števila zunanjih dejavnikov in jim dovoliti, da krojijo naš lasten svet. In za krono vsega dogajanja celo verjeti…se nekako vdati…da tako pač je. Da politiki, ekonomiji in osebnim življenjem pač vladajo strah in skrbi in neskladja in tekmovalnost in bojevitost…
Ljudje kot posamezniki pa da smo nemočni, nezmožni ter nepomembni
in nam zavoljo tega pač ni pomoči…

In ja, vem…
Nihče ni še včeraj živel povsem preprosto in srečno življenje,
danes pa je že primoran držati v rokah vajeti neštetih konj…
Nihče ni kar naenkrat padel v nekakšno vnaprej nastavljeno zanko…
Morda smo le pozabili, da izbiramo sami…

Spremembe se dogajajo potiho, skoraj neslišno.
Zastavljene so tako velikodušno, da se na njihove neprijetne posledice privajamo
malo po malo… In nezavedno pristajamo na vse manj in manj… Svobode…ki iz generacije v generacijo namesto čiste in široke pitne reke postaja vse ožje odmerjen curek
nekakšne tekočine, ki naj bi nas odžejala…
In če svoje življenje bolj ODživljamo kot DOživljamo, nas bo vrtinec sodobnosti
z veliko gotovostjo posrkal vase.

Vem pa tudi…
Da je vsaka kriza pravzaprav priložnost za razvoj!
Da dokler dihamo, je še upanje…
Da če se le zavemo, bomo tudi našli pot…
Da če si še vsaj malo dovolimo Občutiti, si bomo zaželeli napotiti se v prijaznejšo smer.
V Zdravo in Iskreno smer Resnice.

Čaka nas Delo.
Takšno, ki ne boli in ne zasužnjuje. To je delo, ki Povezuje!
Obrnjeno je navznoter in premika gore navzven.
Z našo usmerjeno pozornostjo njegova vrednost strmo narašča.
Zahteva Zavezanost, Potrpežljivost in Vztrajnost.

Svet se spreminja… Spreminjajo se naša življenja…
In za uspevati v tem procesu ni več dovolj le preživeti po starem!
O sebi moramo začeti razmišljati na Nov način!

Na voljo nam je Potencial, ki nima meja.

Meta Palčič