“Saj grem samo na hitro,” sem pomislila in v naglici nataknila preproste slamnate japanke s kilometrino dobrih petnajstih let. A občudovanje obale in raziskovalni duh sta me kot začarano vodila še malo in še malo in še dlje…po skalah in mostovih…
Sredi gozdne poti pa se je levi japanki “utrgalo” 🙂 No, preprosto – razpadla je.
“Dokler je pot posuta z iglicami, tega podplati še ne občutijo kot neprijetno…po ostrem kamenju bom pa pač šla bolj počasi…” sem komentirala.
In po samo dveh kamnitih korakih…se mi je v pesku prikazal – prozoren sandal. Samo eden. Levi.
Moje velikosti. Skoraj neviden 🙂
“Uaaaaauuuuu…,” nisem mogla skriti navdušenja.
“Hvala,” s pogledom v nebo pa je bil spontan znak cenjenja.
Preostanek nenačrtovanega izleta je bil udoben…vseprežemajoč občutek varnosti pa me še vedno drži.
Vem, da vsi doživljamo take reči.
Ne vem sicer, kdaj smo se tako uspešno od-učili zaupati, vem samo, da se vsak dan želim nazaj spomniti, da je za vse poskrbljeno…
Da prozoren sandal ni Čudež, ampak je čudno, če ga ne uzremo…
Da naj odprtega Srca in čimbolj lahkotnega Duha doživljamo vsakdan.
…”in izpolnjena Želja mu preprosto pade v naročje kot Darilo,” pravi Martin Kojc.
Da nas iz labirinta skrbi, strahov, kritik in dvomov vselej ponesejo nekakšni prozorni sandali, če le Zaupamo.
Vsem želim hudomušno in brezskrbno poletje,

Meta Palčič