Bil je moški, ki je rad veliko potoval. V življenju je obiskal že nešteto resničnih in namišljenih dežel. Eno od potovanj ga je pripeljalo do velikanske hiše, razdeljene na vzhodni in zahodni del.

Na vratih je bil napis: DEŽELA DOLGIH ŽLIC! To majhno deželo sestavljata le dve sobi, bela in črna. Pojdite po hodniku do razcepa in zavijte desno, če želite obiskati črno sobo, ali levo,  če bi radi obiskali belo sobo.  Moški je  odšel po hodniku  in po naključju najprej zavil desno. Pred njim se je odprl hodnik, ki se je po petdesetih metrih končeval pri ogromnih vratih. Že ko je naredil nekaj korakov, je zaslišal stokanje in tožbe iz črne sobe. Zaradi krikov bolečine in trpljenja se je za trenutek obotavljal, a je vseeno šel naprej.

Prišel je do vrat, jih odprl in vstopil. Okoli velikanske mize je sedelo na stotine ljudi. Na mizi so bile najokusnejše jedi, in čeprav so vsi ljudje imeli žlico, s katero so dosegli sredino mize…so umirali od lakote. To pa zato, ker so bile žlice dvakrat daljše od njihovih rokin pritrjene nanje. Tako so vsi lahko zajeli hrano, a niso si je mogli nesti v usta. Vse skupaj je bilo tako obupno, kriki pa tako presunljivi, da se je moški na mestu obrnil in pobegnil iz sobe.

Vrnil se je do razcepa ter zavil proti beli sobi. Enak hodnik kot prejšnji se je končeval pri enakih vratih. Edina razlika je bila, da med potjo ni slišal ne tožb ne krikov. Ko je prišel do vrat, je raziskovalec prijel za kljuko in vstopil v sobo.

Na stotine ljudi je sedelo pri mizi, ki je bila enaka kot v črni sobi. Tudi na tej mizi so stale najodličnejše jedi. Tudi tukaj so imeli ljudje na roke pritrjene dolge žlice. Vendar se tu ni nihče pritoževal. Nihče ni umiral od lakote, kajti hranili so drug drugega.

Moški se je nasmehnil in odšel iz bele sobe.

zgodba je iz knjige TI POVEM ZGODBO? avtorja Jorge Bucay