Občudujem mojstre ustvarjanja filmov. Res.
Ekipa mnogih akterjev, povezana z Vizijo scenarista in režiserja ustvarja neverjetna doživetja. Skoraj kot resnična. V mojem malem svetu se zdi nepredstavljivo in neverjetno, kaj vse je potrebno za takšno stvaritev…
In kakšen je njen namen?
Kreacija? Morda zabava? Morda poučevanje?
Neskončen seznam mordajev…vsakemu filmu posebej edinstveno lasten.

Mar ni z našimi življenji prav enako?
Smo scenarist in režiser. V rokah imamo kamero in platno, na voljo nam je številna ekipa. Vidnih in nevidnih sodelujočih…
Pa vemo, kaj želimo snemati? Smo si razčistili namen? Smo prepoznali svoj lik?
Se v drame in njih izzide zapletamo osebno ali smo zmožni držati razdaljo lahkotnega ustvarjalca?

Seveda smo s stvaritvijo tesno povezani. Seveda jo doživljamo na več ravneh. A vsaka, še tako pretanjena identifikacija z lastnim filmom žal samo zaustavlja ustvarjalni duh in manifestacije zamišljenega prestavlja na nedoločne čase.
Koliko smo se zmožni preprosto predati, se dati na voljo? Zaupati…
Se zavedamo, da smo brez vseh sodelujočih samo ideja brez izvedbe?
Nam je jasno, da je naša vloga še kako pomembna, a nikoli zgolj ego-samostojna, marveč vselej pospremljena z neštetimi faktorji. Pa če se jih zavedamo ali ne… Pa če jih priznamo ali ne…

Kot človek večinoma težko razumemo celotno mrežo.
In mreža v osnovi tudi ni tu za razumeti in razvozlati, ona je tu za Biti in jo Živeti.
Ne obstaja kar tjavendan, pač pa je poligon čudovitega prepletanja raznovrstnih priložnosti, ki se jih imamo možnost poslužiti.
Ali pa tudi ne.
Izbiramo sami.

Zaznava Celote je za vsakega svoja zgodba.
In če je še tako dobro zamišljena v resničnost, bo vselej samo iluzija, iz katere izstopamo kakor iz kinodvorane z odsluženo pretrgano karto v roki.
Sceniranje, režiranje in igranje v takem tonu je osvobojeno mnogih zapletov, Duh ustvarjanja teče svobodno in se ne veže na Nič.

Vsi trenutki polnosti in praznosti so na našem licu le odraz iste Svetlobe, taiste Luči, ki je tu, da nas zbudi iz Sanj.

Meta Palčič