LEČA je enostavna stročnica azijskega izvora, katero so evropske dežele že v kameni dobi vzele za svojo. Izpodrivati jo je začel mišičast fižol, ki je navidez manj zahteven za pridelavo (vsaj v našem okolju). Bojevita leča se s svojo energičnostjo nikoli ni predala, njena popularnost raste iz dneva v dan in bolj ko jo poznamo, bolj jo cenimo. Njen karakter, sposobnosti in zlasti barvitost spretno upodablja na naših krožnikih.
Pojavlja se v številnih oblikah, barvah in pod različnimi imeni. Poznamo rjavo, zeleno, rdečo, rumeno, črno in še kakšno lečo. Omenjene se med seboj malo ali pa bolj razlikujejo. Vsem je skupna visoka vsebnost beljakovin in vlaknin, nizka kaloričnost in nizka raven maščob ter dober delež hranil kot so železo, magnezij, cink, kalij, mangan, vitamini B,…
Zanimivost
Z belim mesom primerljiva vsebnost železa v kombinaciji s folno kislino in aminokislinami skrbi za vitalnost, fizično moč in deluje proti slabokrvnosti.
Študijsko zanimiva dokazuje pozitivne učinke na celoten kardiovaskularni sistem, uravnavanje krvnega sladkorja, zniževanje ravni slabega holesterola,… Bogata z vlakninami ugodno deluje na prebavo in presnovo ter v družini stročnic slovi kot najlažje prebavljiva (beri: najmanj napenja 😊 ). Kombo z odličnim razmerjem aminokislin poskrbi tudi za zdravo telesno težo, saj smo po lečinem obroku še dolgo siti. In kaj hitro se pojavi vprašanje: »Zakaj je na jedilnik ne bi vključili že danes?« 😊
Barvna paleta in katero izbrati?
Gremo po vrsti…
Rjava leča je najbolj razširjena in uporabna. Zemeljski okus se ujame z najrazličnejšimi začimbami in nastopa v mnogih jedeh. Preprosta za uporabo se med kuhanjem razpusti in lahko izpade razkuhana, zato je njena narava idealna za namaze, pireje, juhe, enolončnice, polpete,…
Rdeča leča je s svojo preprostostjo podobna rjavi in prav tako uživa v pasiranju, mešanju, oblikovanju,… Rahlo kuhana blesti v solatah in prilogah. Če jo v ta namen ne želimo razkuhati, uporabimo malo manj vode kot piše na embalaži, solimo pa šele na koncu. Gredoč zasledimo, da jo naslavljajo z »oranžna leča«, masoor dal… /beri dalje 😊
Veš?
Rdeča leča je samo slečena rjava leča (brez lupine) in zato hitreje pripravljena, bolj kremasta, slajša,…
Zelena leča se od prvih dveh vseeno razlikuje. Drobceni fižolčki intenzivno zelene barve, rahlo pikantnega okusa in v bolj trpežni preobleki med kuhanjem ohranijo svojo teksturo in s tem kraljujejo v solatah, prilogah ali celo kot samostojna jed z dodatkom zelenjave in začimb.
Mimogrede… Povprečno leče nosijo več imen. Nekatere prevedene, druge izpeljanke, spet tretje poimenovane po deželi, kjer uspevajo…
Tako francoska, Puy ali Dupuis leča izvira iz francoskega mesta Le Puy-en-Velay in je izredno cenjena. Če do danes zanjo še nismo slišali, je to zgolj zato, ker jo pri nas najdemo kar pod imenom »zelena leča« in se ostale podrobnosti skrivajo v drobnem tisku (na deklaraciji 😊 ).
Črna leča se po drugi strani imenuje Beluga zaradi podobnosti z Beluga kaviarjem. Tudi te miniaturne črne kroglice med kuhanjem ohranijo obliko ter elegantno povežejo intenziven zemeljski okus z dodanimi začimbami in sestavinami. Hkrati vsebujejo kanček več hranil in dobro dozo antioksidantov.
Pa še…
Rumena leča, poznana kot mung (moong) dal in manj znana kot toor dal, odpira debato poimenovanja in prevajanja jedi, začimb, sestavin, surovin,… V obeh primerih gre za olupljeno in razpolovljeno stročnico – mung dal dobimo iz mungo fižola, toor dal pa iz t.i. golobjega graha (pigeon pea). Zaenkrat bolj dostopen mung dal z izvrstno teksturo, aromo in okusom vsekakor spodbuja kulinarično ustvarjanje.
Kaj je torej DAL?
Dal (dhal) je pravzaprav indijski izraz za razpolovljeno stročnico!
Istočasno naslovi obilico jedi ~ recimo ~ Dal Makhani, Dal Tarka, Dal Khatti,… vse narejene na osnovi različnih leč, primešano zelenjavo, dodanim mesom ali tofujem, včasih dopolnjeno z rižem, itd… Ter vse skupaj seveda dobro začinjeno. Po naše bi temu rekli lečina juha, enolončnica ali mineštra.
Na vse napisano pa zdaj kajpak v loncih čofota ta pisana druščina…





