Če Rojstvo dan je, ko se Veselimo,
je zadnji dih trenutek, ko vsi le obnemimo…
Z Življenjem si svojim vse nas obdarila,
prisotnost je tvoja globok Blagoslov!
Kjerkoli bila si, Sledi si pustila…
Vse vodijo k tebi, le k tebi Domov.
A kaj s praznino zdaj storiti,
ko se naseli v hišo, na tvoj blog?
Kako s Toplino zapolniti
kotičke, ko ni tvojih Rok?
Kako dojeti smisel tega,
kar tukaj zapustila si?
Kako Objeti zdaj Družino,
ko le po tebi hrepeni?
Kako priklicati Vedrino,
ko pa zaprte imaš oči?
Kako sprejeti bolečino,
ko pa tako boli…,boli…?
Saj tudi tebi ni vseeno!
Saj tudi ti bi Rada še bila
del tega, da smo kakor Eno,
del našega velikega Srca.
Za tak odhod ni čas nobeden pravi!
To človek ve, a včasih ni mu mar…
In ti sledila svoji si Naravi,
da ujela Zoro bi in Sonca Žar.
PREKMALU! …PREKMALU!…odmeva z Gora…
DOVOLI…, DA ZGODBA SE DRUGIČ KONČA!
Naj Sonce me greje po čelu, očeh…
Se zdi mi krivica…se zdi mi tak greh…
A Lučke Ljubezni, potočene solze,
ti niso vrnile Življenja v Srce…
Naj to Življenje, to Kipenje,
ki ti z Dejanj Cvetelo in Bučalo je,
zdaj ne postane koprnenje,
naj rajši Zraste čez meje!
Bila si in boš še ostala
v oazah naših svetel Vzor!
Saj toliko Semen si zasejala,
kako prerasti vsak napor…
ŽIVETI!…je tvoje bilo Sporočilo…
TRENUTKE UJETI!…pa glavno Vodilo.
In…Znala si…Vtkala si…Sebe v svet…
Odprla Srce svoje znova in spet!
In…Veličastnost tvojega Obstoja naj nikdar ne mine,
saj zapustila si res mnoge – Radostne spomine!
Naj njih Močnejši val zagrne – grenkobo bolečine…
Če to Življenje res je Večno,
naj zate Večno bode Srečno!
Naj prepleteno s Cvetjem bo
in Zemlja naj ne bo slovo!
Prihajaj v Duhu k nam nazaj,
povej nam, kaj pomeni Raj!
Navdihni nas, da še naprej Živimo
in spomni nas, da Zmoremo, če to Želimo!
Draga Ruth…!
Tebi pa zdaj…
z vsem Spoštovanjem Dopustimo –
da končno Poletiš…
na Svoj način…
povsem Svobodno –
prav Tja, kamor Želiš !
stkala: Meta Palčič
