Nekoč sta se brata, ki sta živela na združenih kmetijah, grdo sprla. To je bil njun prvi resen prepir v štiridesetih letih skupnega sodelovanja. Delila sta si vse stroje, orodja, delavce, zemljo. Po sporu je njuna dolgotrajna vez razpadla…

Začelo se je z majhnim, nepomembnim nesporazumom, zraslo v veliko nasprotovanje, končno pa eksplodiralo v glasne in težke besede, katerim je sledila tedne dolga tišina.

Nekega jutra je na hišna vrata starejšega brata potrkal star tesar. “Iščem delo za nekaj dni,” je dejal. “Imate mogoče kakšno opravilo, ki bi ga lahko opravil tu na vaši kmetiji? Lahko vam pomagam.” “Da,” je dejal starejši brat. “Imam delo za vas.”

“Ali vidite tisti zalivček, ki deli ta konec zemlje od onega? Tisti del kmetije je last mojega soseda, pravzaprav mlajšega brata. Pred časom sva se sprla in  skopal je zemljo tako globoko, da naju sedaj deli voda. To je kajpak naredil zato, da bi me razjezil, ampak jaz mu bom pošteno vrnil.”

“Poglejte tiste deske pri kozolcu. Želim, da zgradite ograjo, osem metrov visoko, da mi ne bo potrebno vedno gledati njegove zemlje in njegovega obraza.”

Tesar je dejal, “Mislim da razumem nastalo situacijo. Pokažite mi žeblje ter žago in naredil bom tako, da vas bom zadovoljil.”

Starejši brat je moral oditi v mesto, da je tesarju pomagal pripraviti material, potem pa ga ves dan ni bilo na spregled. Tesar je trdo delal, ves dan je meril, zabijal žeblje, žagal in postavljal deske. Ob sončnem zahodu, ko se je kmet vrnil, je tesar ravno zaključil z delom.

Starejši brat je široko odprl oči in usta, ko je zagledal tesarjevo delo. Nobene ograje ni bilo tam. Bil je most. Most, ki je vodil iz ene strani kmetije na drugo! Most je bil prelep, delo pravega mojstra in preko mosta je proti njemu stopal njegov mlajši brat z istegnjenimi rokami in besedami, “Res si pravi prijatelj, da si dal postaviti ta mostiček po vsem tem, kar sem ti rekel in napravil.” Tudi starejši brat je krenil na most, srečala sta se na sredini in si podala roke.

Potem sta se obrnila k tesarju, ki se je že odpravljal proč. “Ne, počakajte! Ostanite še nekaj dni. Polno opravil imam še za vas,” je zaklical starejši brat. “Z veseljem bi ostal,” je dejal tesar, “toda zgraditi moram še mnogo mostov.”