Neka davna legenda govori o treh možeh, ki so nosili vsak po dve vreči. A bremena niso čutili vsi enako. Vreče so jim, ena spredaj, druga zadaj, visele obešene na leseni motiki na ramenih. Vprašali so prvega človeka, kaj ima v vrečah. Odgovoril je: “Vsi moji uspehi, vsa dobra dela mojih prijateljev, vse življenjske radosti – so v vreči zadaj. Skriti od pogledov, popolni, pokriti z listjem, da me ne motijo preveč. V sprednji vreči imam vse slabe in grde stvari, ki so se mi zgodile. Hodim, pogosto zastanem, jemljem jih ven, jih opazujem, proučujem, razmišljam o njih. Stalno sem z njimi, tako z mislimi kot z občutki.”

Ta človek se je pogosto zaustavljal, gledal nazaj in napredoval zelo počasi.

Tudi drugega človeka so vprašali isto. Rekel je: “V sprednji vreči nosim svoja dobra dela, spoznanje o vrlinah. Pogosto jih gledam, jemljem ven in jih kažem drugim. Vreča na hrbtu vsebuje moje napake in slabosti. Nesem jih s seboj, kamorkoli grem, saj one so moje in jih ne morem kar tako postaviti na stran. Upočasnjujejo me, včasih so zelo težke.”

Tretji človek je odgovoril: “Na sprednji vreči sem napisal besedo “dobrota”. Prepolna je pozitivnih misli, dobrih človeških del, vseh dobrih stvari, ki sem jih imel in storil v življenju, misli o moji moči. Ta vreča ni težka. Nasprotno, kakor jadra ladij mi pomaga v gibanju naprej. Vreča na hrbtu ima napis “slabi spomini” in je prazna, ker sem ji odrezal dno. In o vsem, kar se mi je slabega zgodilo, o slabih mislih, ki jih tu in tam imam v sebi, o zlu, o katerem slišim od drugih, malo razmislim in jih vržem v to vrečo. Skozi luknjo pade to za vedno. Jaz sem svoboden. Nimam bremena, ki bi me upočasnjeval pri hoji.”