Kot otrok sem preživljala poletje na zapuščeni obali Long Islanda, nabirala sem školjke, izkopavala rake in živela povsem drugače kot preostali del leta v mestu. Tista poletja so bila izjemno mirna, preživljala sem jih brez ljudi okoli sebe, pa vendar ne sama. Ohranila sem mnogo lepih spominov na tisti čas. Morje je vsako jutro naplavilo nove zaklade koščke lesa s potopljenih čolnov, drobce svilnato zglajenega stekla, včasih kakšno meduzo. Nekoč sem našla celo par očal z eno samo lečo. Med najbolj živimi spomini na tista poletja so prelepe bele ptice, ki so se nenehno spreletavale nad mojo glavo. Spominjam se, kako so njihova krila presevala nebo, ko so letele med mano in soncem. Angelska krila. Spominjam se, kako jim je moje srce sledilo in kako zelo sem si želela kril, da bi letela.

Veliko let pozneje sem se vnovič sprehodila po isti obali. Doživela sem veliko razočaranje. Pesek ob morju je bil nastlan z morsko travo in smetmi in bilo je polno galebov, ki so predirno vreščali, se borili za smeti ali kakšno mrtvo bitje, naplavljeno iz morja.

Potrta sem se odpeljala proti domu in bila sem že na pol poti, ko me je preblisnilo, da so galebi bele price mojega otroštva. Obala se ni spremenila.

Če ne sodimo, lahko mnoge stvari postanejo svete.

Zgodba je iz knjige: Misli ob kuhinjski mizi; Rachel Naomi Remen