Potujemo.
Skozi življenje.
Po njega hribih in dolinah. Od sončnih vzhodov do zahodov. V soncu, snegu in nevihtah… se vrtimo skupaj s planetom sredi planetov, v vesolju sredi vesolj…
Potujemo…
Izbiramo vsemogočo opremo in raznotere načine potovanja… Zgolj nahrbtnik žal že dolgo ni dovolj… Utrujenost smo se v veliki meri zavoljo silne učinkovitosti naučili uspešno ignorirati, krepčilna malica ni nič več plod ali zel ob poti… Od vsemogočih priporočil, kako bi morali živeti, se cilji kar sproti razpršujejo kot puh, ki ga odnaša veter… Segamo po od nekod obljubljeni stabilnosti, namesto da bi se oprli na svojo lastno popotniško palico.

Zaslepljeno zbiramo pike na račun udobja, razkošja, pripadnosti, varnosti, odobravanja, zunanje podobe… Le bežno vsake toliko zaznamo sapico, ki nosi pridih dokončnosti…
V kovčkih poleg težko prigaranih zlatnikov tovorimo še pesek in skale strahu, skrbi, zmedenosti, nerazumevanja, ujetosti… ali pa smo se opremili z umetnimi dragimi kamni moči, veljave, aplavza, večvrednosti, vsevednosti, pomembnosti, netolerance, sojenja, besedičenja, zapletanja…
In zdaj potujemo vsak s svojimi rožnatimi očali, katerih vzorce smo strokovno dognali skozi leta…

Je mar svetloba presijajna, da bi si jih sneli? Je mar herojstvo, koliko vsega lahko prenašamo, postalo simbol edine veljavne valute? Je res vredno zapraviti življenje za nekaj, kar mine tako kot lanski sneg…? Smo na kažipotih res vsakokrat spregledali sporočilo, ki nas je želelo napotiti v smer resničnega osmišljanja našega obstoja? Smo res pozabili, da smo se rodili goli in bosi… in da bomo v takšnem stanju tudi odšli?
Preprostost in iskrenost vse bolj postajata pravljična zgodba zgodovine, ki je pač nekoč obstajala… Njeni junaki se spreminjajo v palčke, v Pehte in Bedance, v samotarje in iskalce vizije…
Le redki še premorejo toliko poguma, da odstirajo tančice zablode, kjerkoli je to pač dobrodošlo…
A publike ob tej poti je malo…
Večini sodobnega sveta je zaslepljenost z iluzijo resničnosti pravzaprav všeč. Ker…ko si nadeneš masko slepila, ko jo vzameš za svojo in ti postane samoumevna, ti pač ni treba storiti ničesar… Niti si tega ni treba priznati… Tudi če pristajaš na vse manj svojstvenosti in svobode… bo že kako… bodo že rešili… ali pa bo prišel sveti mesija in odrešil vse…
Mar ni to spet le pravljica? Njen konec pa znova srečen ali nesrečen?

Kot deklici… je bila ena mojih najljubših pravljic Zvezdica Zaspanka.
Kasneje… sem si v svoji pravljici želela vdihniti zvezdni prah, se z njim posuti in ukoreninjena na zemlji svetiti na utvaro zaslepljenosti, teže, zgoščenosti in teme… a posrkala me je vase…in izhod iz nje bi bil brez biserov, posutih ob poti, nemogoč…

Zdaj se vse bolj zdi, da je moja pravljica brez začetka in brez konca…
Verjamem, da sem del Biti, ki me je ustvarila. Verjamem, da ta Bit živi mene, da me diha… Ne potrebujem znanstveno utemeljenih študij, da bi verjela v njen obstoj. Čisto preprosto je…
Saj mi vendarle ni treba storiti nič, pa diham… ni mi treba zavestno sodelovati pri upravljanju neštetih procesov v mojem telesu, pa vseeno toliko stvari brezhibno deluje… In sonce vsako jutro vstane, brez da ljudje mignemo s prstom… pa planeti… neprestano potujejo po svojih orbitah brez naše komande…
“Sila, iz katere se vse poraja in ki vse ohranja, vendar mora biti,” pravi Kojc.

Verjamem, da ta Bit vedno je. V minljivosti in večnosti… v vojnah in premirjih… v vseh zgodbah vseh časov…
In bolj kot vse na svetu, si to veličastno Bit želim doživljati v vsej Polnosti.

In obenem še vedno želim verjeti, da je vse več utrujenih ljudi pripravljenih odložiti prtljago… Se ustaviti. Se obrniti vase. Zaupati. In se bosih nog odpraviti na goro, lahkotno stopati po pesku in skalah, odkrivati stezice, ki jih od vekomaj nudi Narava, biti hvaležni za njene darove, se odreči lažni potrebi po lastninjenju in zadihati s polnimi pljuči.
Se prepustiti potovanju brez konca, a z jasnim ciljem… Spoznati Bit, ki ostaja popolnoma nepoškodovana ob vseh dramah, katerih žrtveni ujetniki se zdimo… Spoznati, da je ta Bit na voljo vselej, da se spočijemo v njenem naročju. Da se nahranimo za pravo delovanje in krenemo dalje opolnomočeni, vedrih obrazov ter združenih in odprtih Src…
Zavedajoč se, da smo vsi enakovreden in brezčasen zvezdni prah istega vesolja.

Meta Palčič