Nekoč je živel deček, ki je želel spoznati Boga. Vedel je, da je pot, ki vodi do Boga dolga, zato je pograbil kovček, ga napolnil s piškoti in sokom ter se podal na pot.

Prehodil je nekaj ulic, ko je zagledal starejšo gospo. Sedela je na klopci v parku in opazovala golobe. Prisedel je in odprl kovček. Ravno, ko je hotel narediti prvi požirek soka, se mu je zazdelo, da je starka poleg njega lačna, zato ji je ponudil piškot. Hvaležno ga je sprejela in se mu nasmehnila.

Njen nasmeh je bil tako čudovit, da ga je želel ponovno videti, zato ji je ponudil tudi sok. Še enkrat se mu je nasmehnila. Deček je bil očaran.

Tako sta v parku sedela celo popoldne, jedla in se smehljala brez da bi spregovorila besedo.

Ko se je zmračilo, je deček postal utrujen in želel je oditi domov. Vstal je, odšel, vendar se je že po nekaj korakih obrnil, stekel do starke in jo močno objel. Poklonila mu je svoj največji nasmeh.

Ob dečkovem povratku domov, je bila mama nad njegovo radostjo povsem presenečena. Vprašala ga je: “Kaj te je danes osrečilo?” Odgovoril je: “V parku sem kosil z Bogom.” Preden je mama lahko odgovorila, je dodal: “Veš kaj, Ona ima najlepši nasmeh na celem svetu.”

Medtem se je tudi starka presrečna vrnila domov. Sin, opazno presenečen nad njenim mirom in radostjo, jo je vprašal: “Mama, kaj te je danes tako osrečilo?” Odgovorila je: “V parku sem jedla piškote z Bogom.” Preden se je sin odzval, je dodala: “Veš, veliko mlajši je, kot sem pričakovala.”

(Avtorica zgodbe: Julie A. Manhan; prevod: Nataša Kolmanko)

Res!
Prava radost je uzreti, izkoristiti in ceniti
vsako priložnost za dotik, nasmeh, prijazne besede…
Čarobno je poslušati in biti slišan,
navdihujoče je dati ali dobiti iskren kompliment.
In zame od vsega najbolj izpolnjujoče je
neprestano zavestno osredotočanje na vse tiste drobne ali velike reči,
ob katerih se počutim srečno.

Meta Palčič