Umeboshi (japonske slive) so sicer po izgledu bolj podobne marelicami, zato jih v svetu najdemo kar pod obema imenoma. Ko se poglobimo v njihov nenavaden in močan okus, pa ugotovimo, zakaj jim nekateri pravijo tudi »slane marelice«.

V japonski kulinariki so cenjene že več kot 1000 let, makrobiotika pa poudarja njihovo jang energijo, ki je izredno pomembna za ravnovesje tako na telesni kot psihični ravni.

Naša Tamara Bukovec, certificirana svetovalka tradicionalne kitajske medicine, nam je na septembrskem predavanju predstavila koristi umeboshi sliv predvsem v času, ko prehajamo iz toplega v hladno obdobje in obratno. To je tudi čas, ko jetra in ledvice potrebujejo posebno pozornost. Zato sta oktober in marec najprimernejša za tole lušno kuro:

3 dni zapovrstjo eno čajno žličko umeboshi sliv (v tem primeru je najbolj ustrezna pasta) zmešamo v kozarček tople vode in reč spijemo pred spanjem oziroma najbolje okoli 11. ure zvečer (vse ima svoj zakaj 🙂 ). Po treh dneh naredimo tri dni pavze, zatem postopek ponovimo ~ tri dni ~ tri dni pavze. In spet tri dni ~ tri dni pavze. Na tej točki lahko zaključimo kuro. Ali pa sprejmemo umeboshi v naš vsakdanji jedilnik in jih umešamo v omake, enolončnice, solatne prelive,…

Kakšno ideja se skriva na zavihku recepti 🙂

Omenimo še, da so umeboshi izredno bogat vir vitaminov in mineralov ter vlaknin, ki v kombinaciji s kalijem in manganom odlično vplivajo na presnovo in prebavo.

Vsebujejo super koncentracijo antioksidantov za dober imunski sistem, kombinacijo hranil za zdravo srce ter hkrati že po svoji naravi krepijo in spodbujajo delovanje jeter in ledvic. S svojim alkalnim pridihom v telesu vzpostavljajo kislo~ bazično ravnovesje, za katerega zdaj že dobro vemo, da predstavlja osnovo za zdravo telo.

Zato ni čudno, da so vedno bolj priljubljene v zahodnem svetu, ko ljudje potrebujemo podporo na vseh ravneh.

Delite to novico s prijatelji

Podobne vsebine

Blog

Kaj vemo o SOJINI OMAKI?

Sojina omaka je ena najstarejših začimbnih omak, ki je iz vzhodnoazijskih dežel k nam prišla že v 17. stoletju. Domnevno kitajska mojstrovina se je v podobnih različicah kmalu znašla na japonskih, indonezijskih in drugih azijskih krožnikih. Tradicionalno narejena s fermentacijo soje in pšenice se dandanes izdeluje na dva načina…

Preberi več »